Srbija
Hrvatska
Bosna i Hercegovina
Astronomi so prepričani, da so bili prvič priča nastanku magnetarja - vrste nevtronske zvezde z najmočnejšimi znanimi magnetnimi polji v vesolju.
Decembra 2024 so astronomi opazovali, kako je zvezda, približno 25-krat masivnejša od našega Sonca, umrla v veličastni eksploziji.
Dogodek, ki so ga poimenovali SN 2024afav, se je zgodil približno milijardo svetlobnih let od Zemlje, in je bil odličen primer tako imenovane superluminantne supernove – izredno svetle supernove, pojava, ki je vsaj desetkrat svetlejši od običajne eksplozije masivne zvezde.
Raziskovalci po vsem svetu so spektakel spremljali več kot 200 dni z globalno mrežo 27 teleskopov observatorija Las Cumbres.
Pri opazovanju dogodka pa so zaznali nekaj nenavadnega.
Običajno svetloba supernove po doseženem vrhuncu svetlosti začne postopoma precej enakomerno bledeti. SN 2024afav pa je namesto tega med bledenjem utripala in ustvarjala majhne svetlobne pulze.
Takšnega vedenja pri supernovah znanstveniki doslej še niso zasledili.
Po mesecih izračunov – in ob pomoči splošne teorije relativnosti Alberta Einsteina – raziskovalci menijo, da imajo razlago za to "drugačnost": rojstvo magnetarja, poroča portal Popular Science.
Na kratko o magnetarjih
Magnetarji so vrsta nevtronskih zvezd – izjemno gostih objektov, ki nastanejo iz sesedlega jedra masivne zvezde, katere življenje se konča kot eksplozija supernove.
Običajno imajo obliko krogle, premera le nekaj kilometrov, v ta majhen prostor pa je "stlačena" ogromna masa snovi (nevtronov).
Kar magnetarje ločuje od drugih nevtronskih zvezd, je to, da imajo najmočnejša znana magnetna polja v vesolju.
Za primerjavo: jakost magnetnega polja našega planeta znaša približno pol gaussa (enote za izražanje jakosti magnetnega polja, op. p.), magnet v navadnem kuhinjskem hladilniku ima približno 100 gaussov, magnetarji pa imajo magnetna polja velikosti približno milijon milijard gaussov.
Magnetarji se tudi izredno hitro vrtijo - tudi do 1.000-krat v sekundi.
Opazovanje se je ujemalo s teoretičnimi napovedmi
Raziskovalci so domnevali, da so ostanki zvezde po eksploziji padli nazaj proti njenemu središču in oblikovale vrtinčast disk plina, ki je oddajal svetlobne pulze.
Podobno vedenje pa je že pred leti napovedala teorija, ki jo je pred 16 leti prvi predlagal teoretični astrofizik Dan Kasen z univerze Kalifornija v Berkeleyju.
Kasen in njegovi sodelavci so domnevali, da je nastanek magnetarjev eden od možnih izidov ob smrti zvezde.
Masa zvezde določa njen konec.
Če ni dovolj velika, da bi se sesedla v črno luknjo, se zruši v nevtronsko zvezdo.
Vendar zvezde, ki so imele v svojem življenju močno magnetno polje, tega ne izgubijo.
Namesto tega postanejo magnetarji z magnetnimi polji, ki so od 100- do 1.000-krat močnejša od tistih pri vrtečih se nevtronskih zvezdah, je napovedovala njihova teorija.
Pojasnjevala pa je tudi izjemno svetlost nekaterih supernov, kot tudi utripanje njihove pojemajoče svetlobe.
"Vznemirljivo je videti jasen učinek teorije relativnosti"
"To je bila naravna razlaga za izjemno svetlost teh eksplozij, vendar tega nismo neposredno videli," je v izjavi za Popular Science dejal Kasen, ki pri študiji ni sodeloval.
Ker se je opazovanje ujemalo s teorijo, so znanstveniki prepričani, da so v resnici opazovali rojstvo magnetarja.
Alex Filippenko, profesor astronomije na univerzi Kalifornija v Berkeleyju in soavtor študije, je dejal, da gre za nedvoumen dokaz obstoja magnetarja.
"Vedno je vznemirljivo videti jasen učinek Einsteinove splošne teorije relativnosti, opazovati ga prvič v supernovi, pa je še posebej nagrajujoče," je povedal za časnik The Times.
"Novorojeni" magnetar je zelo masiven.
Ima maso približno toliko, kot bi jo imelo pol milijona Zemelj, a vsa ta masa je stisnjena v kroglo s premerom le okoli 19 kilometrov.
Kaj bi se zgodilo, če bi se magnetar približal Zemlji?
Jakost magnetnega polja povprečnega magnetarja je približno bilijonkrat večja od Zemljinega magnetnega polja.
Če bi se takšen objekt preveč približal našemu planetu, bi bile posledice, milo rečeno, katastrofalne.
Odvisne pa bi bile predvsem od razdalje.
• Na razdalji nekaj tisoč kilometrov bi bilo magnetno polje tako močno, da bi začelo deformirati elektronske ovojnice atomov. Molekule bi razpadle, snov pa bi se spremenila v ionizirano plazmo. Takšna bližina bi za Zemljo pomenila popolno uničenje.
• Na razdalji primerljivi z razdaljo do Lune bi magnetno polje povzročilo ogromne električne tokove v vodnikih. Električna omrežja, sateliti in večina elektronike bi prenehali delovati, izbrisani pa bi bili tudi magnetni zapisi na diskih in karticah.
• Tudi na več svetlobnih let razdalje bi magnetar lahko vplival na Zemljo, če bi sprožil tako imenovani gigantski izbruh gama žarkov. Takšen izbruh bi lahko poškodoval ozonsko plast in povzročil globalne motnje v ionosferi.
Kljub temu astronomi poudarjajo, da je dejanska nevarnost za Zemljo zelo majhna. Najbližji znani magnetar je oddaljen približno 9.000 svetlobnih let, kar je tudi na kozmičnih razdaljah še vedno zelo daleč.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje
Najbolj brano
Najnovejše
NAVDIH
Digitalno
Potovanja
